Skupno so analizirali 25 vreč peletov, ki so jih julija letos kupili v 20 prodajalnah v 14 mestih po Sloveniji. Drugače od lanske analize, ko so pelete kupili le v večjih trgovskih centrih, so jih letos nabavili tudi v lokalnih prodajalnah, kot so kmetijske zadruge, in v skladiščih spletnih ponudnikov.
Kar devet vreč ne ustreza zahtevam kakovosti
Na podlagi izmerjenih parametrov kakovosti so šest vreč peletov razvrstili v najvišji kakovostni razred A1, šest vreč v kakovostni razred A2, štiri vreče v kakovostni razred B, kar devet vreč pa zaradi odstopanja nekaterih parametrov kakovosti ni bilo mogoče razvrstiti v kakovostne razrede. Rezultati so jih presenetili predvsem zaradi razmeroma velikega števila peletov, ki jih ni bilo mogoče razvrstiti v kakovostne razrede. Takšnih je bilo lani 27, letos pa 36 odstotkov.
V primerjavi z lani se je povečal delež peletov, ki jih je bilo mogoče razvrstiti v kakovostni razred A1, in nekoliko zmanjšal delež peletov, razvrščenih v kakovostni razred B. Med vzorci, ki jih je bilo mogoče razvrstiti v skupni kakovostni razred A1, prevladujejo predvsem peleti avstrijskega in nemškega izvora. Vse vreče razen ene imajo označen bodisi certifikat kakovosti ENplus bodisi DINplus. V kakovostni razred A1 ni bilo mogoče razvrstiti nobenega slovenskega vzorca.
Slovenci tik pod vrhom
V skupni kakovostni razred A2 so razvrstili tri vzorce peletov slovenskega izvora, dva iz Bosne in Hercegovine ter enega iz Srbije. V kakovostnem razredu B sta dva vzorca slovenskega izvora ter po eden srbskega in hrvaškega.
Med boljše slovenske pelete so se tokrat uvrstili peleti Enerles iz čiste jelke proizvajalca GGP, lesni peleti Bio Profit proizvajalca Profiles in Eco Peleti Red Devil proizvajalca Žaga Cugmajster. Vsi trije proizvajalci so vzpostavili sistem zagotavljanja in nadzora kakovosti ter tako pridobili znak kakovosti ENplus A2.
Kakovostnemu razredu A so se zelo približali slovenski peleti N-eko proizvajalca Biron. Za te so bili značilni visoka gostota nasutja, nizka vsebnost vode in majhen delež pepela, glede na standard pa so zaradi mehanske obstojnosti (97,49 odstotka) tik pod mejo za kakovostni razred A1 in A2.
Cena ni pravi odsev kakovosti
Petnajstkilogramske vreče peletov stanejo od 3,22 do 4,99 evra. V povprečju vreča stane 4,01 evra. Vreče peletov, uvrščene v kakovostni razred A1, so bile v povprečju 61 centov dražje od vreč peletov kakovostnega razreda A2. Cene vreč peletov, ki jih ni bilo mogoče razvrstiti v kakovostne razrede, se gibajo med 3,22 in 4,41 evra.
Merila analize
Pomembnejši kazalniki kakovosti peletov so vsebnost vode, delež pepela, mehanska obstojnost in gostota nasutja. Vsebnost vode je tesno povezana z učinkovitostjo izgorevanja peletov - večja je vsebnost vode, nižja je kurilna vrednost in slabša je učinkovitost izgorevanja. Ostanek pepela (delež pepela) pri peletih za uporabo v manjših ogrevalnih sistemih naj bi bil čim manjši, saj so intervali med posameznimi praznjenji zbiralnika pepela daljši. Poleg tega je večji delež pepela povezan z možnimi napakami v delovanju kotla. Vsebnost pepela se določa iz mase ostanka po izgorevanju vzorca pod natančno določenimi pogoji (na zraku, po predpisanem času in pri temperaturi 550 stopinj Celzija).
Tudi ustrezna mehanska obstojnost je z vidika porabnika pomembna; manjša mehanska obstojnost namreč pomeni večji delež finih delcev v skladiščnem prostoru, v najhujšem primeru pa lahko fini delci povzročijo celo zabitje polžastega transporterja, ki dovaja pelete v kotel. Problematični so lahko tudi izpusti finih delcev v zrak. Mehanska obstojnost je lastnost zgoščenega biogoriva, da med transportom in prekladanjem ostane nepoškodovan.
Gostota nasutja je z ekonomskega vidika pomembna tako za proizvajalce peletov kot za posrednike, prodajalce in porabnike - višja je gostota nasutja, več energije je akumulirane na prostorninsko enoto, kar je povezano z nižjimi transportnimi in skladiščnimi stroški. Petnajstkilogramska vreča peletov z višjo gostoto nasutja bo zavzela manjši prostor kot vreča enake teže z nižjo gostoto nasutja.
Za ureditev razmer na trgu lesnih energentov za neindustrijsko uporabo je CEN (evropski komite za standardizacijo) objavil evropske standarde, ki opredeljujejo kakovost lesnih peletov, sekancev in briketov ter drv. Standardi dajejo tudi usmeritve in napotke za vzpostavitev in zagotavljanje ustrezne kakovosti vseh členov proizvodne verige lesnih energentov.
V številnih evropskih državah so na podlagi evropskih standardov oblikovali sisteme certificiranja lesnih goriv. Najbolj znana sta certifikata kakovosti lesnih peletov DINplus in ENplus, ki sta namenjena predvsem večjim proizvajalcem. Z uvedbo takšnega certifikata podjetje vzpostavi učinkovit sistem nadzora in zagotavljanja kakovosti.
