»Mi je res nerodno, ker ljudem, ki jih je poplavilo, ne morem kaj prida pomagati,« se je skoraj opravičil izredni profesor Mitja Košir iz ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Zakaj? Ker izvirni greh niso uporabljeni materiali ali način izvedbe. Izvirni greh je gradnja na področjih kjer je nevarnost poplav velika.
Človek se ob razdejanju vpraša, kako bi se temu lahko izognili. Se da graditi poplavno varno?
Do neke mere se da, ampak dejansko pa nima smisla, graditi objekte in infrastrukturo tako, da lahko kljubujejo tako ekstremnemu dogodku kot so bile tokratne poplave, je predrago. Najboljša protipoplavna zaščita je zastonj. Torej - ne graditi na poplavnih območjih oziroma s primernimi infrastrukturnimi ukrepi zmanjšati ogroženost tam, kjer se to da.
Sicer še ni analiz o zanesljivosti obstoječih poplavnih kart in marsikdo meni, da lahko s tehniko gradnje marsikaj nadomestimo.
Verjetno je to tudi eden glavnih vzrokov za stihijsko prostorsko načrtovanje. Vsaka občina dela nekaj po svoje, vsi bi tudi radi živeli zraven potočka ali rekice, ker je to pač lepo. Pred podtalnico bi se sicer dalo zaščititi. Vkopano klet bi morali zgraditi kot keson, kot obrnjen bazen. A če v normalnem stanju nivo podtalnice ni tako visok – zakaj bi šel to delat? Strošek je precej višji in ni upravičljiv, razen ko te enkrat doleti tole.
Se pravi je alfa in omega, pred gradnjo preveriti poplavnost, plazenje in višino podtalnice. Smo potem hipotetično varni?
Prvi tehnični ukrepi za zaščito pred podtalnico in poplavami je preveritev, da nisi na poplavnem območju ali na območju podtalnice. Načeloma je prvi hidroizolacijski ukrep pri stavbah izbira lokacije. Evidentirana imamo tudi plazovita območja. In graditi je treba tam, kjer se ti pojavi ne pričakujejo. Ni pa nujno, da ne bo narava nekoč nekaj nepričakovanega naredila po svoje. Tokratne poplave so, recimo, spremenile tok nekaterih rek in verjetno lahko v prihodnje zaradi tega pričakujemo kako presenečenje. Lahko samo minimiramo verjetnost, da se to zgodi, skratka, moramo se prilagodi.
Ampak ko se zgodi - kako stavbo čimhitreje in čimbolje sanirati?
Po tistem, ko so poplavljeni deli stavbe očiščeni, jih je najprej treba dezinficirati in posušiti. Imamo srečo v nesreči, da je poletje, ker imamo relativno visoke temperature, zaradi sončnega sevanja pa tudi difuzijski tok v notranjost, ki bo pripomogel k izsuševanju stavbnega ovoja. Tako se bo relativno hitro izsuševalo, res pa je da je nekatere dele stavbe, ki so bili prepojeni z vodo, najbolj smiselno odstraniti in zamenjati z novimi.
Najhitreje se stavbo po poplavi suši mehansko, torej s sušilniki. Ampak teh je praviloma premalo. Kaj narediti, če ga nimamo?
Vse je treba odpreti, vse naj bo na prepihu, naj se suši. Pri lesenih, skeletnih konstrukcijah, ladijskih podih – vse odpremo, če se le da. Res je, da s tem naredimo dodatno škodo, a s tem zagotovimo, da se bo izsušilo in bomo potem lahko čimhitreje obnovili. Ampak ja, vkopana klet se bo sušila počasi. Ni cirkulacije zraka in na zunanji strani ni izpostavljena sončnemu sevanju. V teh primerih je strojno sušenje najboljša opcija. Če lahko prideš do naprave.
Koliko časa bo potrebovala namočena stavba, da se posuši?
Zelo odvisno, zavisi od vgrajenih materialov, pa tudi od tega, koliko so nasičeni z vodo. Ker so bile poplave tako hitre in so se tudi hitro potegnile nazaj, večina objektov ni bila zelo dolgo časa potopljenih. To pomeni, da ni bilo časa, da bi se nosilna konstrukcija popolnoma prepojila in je v glavnem namočena le delno, kar se zna dosti hitro izsušiti.
Kateri materiali so pri sušenju poplavljene hiše najbolj problematični?
Problem ni toliko v konstrukcijah, ampak je tam, kjer so se napojili materiali, ki imajo visoko vodovpojnost. Recimo materiali, kot so vlaknaste zvočne izolacije, vlaknaste toplotne izolacije, celulozne izolacije. V tem primeru pa ni za računat, da se bodo po naravni poti kaj dosti hitro posušile. Še posebej če so pri tleh, v talni konstrukciji, na vkopanih stenah. Pri takšnih materialih je odstranitev verjetno najboljša rešitev, saj s tem olajšamo izsuševanje preostale konstrukcije.
Kateri materiali se sušijo najhitreje? Je smiselno, vgrajevati manj vodovpojne materiale?
Obstajajo toplotne izolacije, ki se skoraj ne bodo navlažile – to so ekstrudirani polistiren oziroma XPS, penjeno steklo, ter ekspandirani polistiren ali EPS pri višjih gostotah. Ampak takšnih toplotnih izolacij nima smisla vgrajevati v cele fasade samo zato, ker niso vodovpojne. Te uporabljamo pri fasadnih podzidkih, torej coklih, za izolacijo delov stavbe pod terenom in pri izvedbi temeljne plošče, tu je višji strošek upravičen.
Ampak spet – nič ni gotovega. Voda je bila tokrat nad coklom tudi marsikje, kjer se to normalno ne dogaja.
Materiali, ki jih vgrajujemo, se izbirajo glede na pogoje, za katere se predpostavlja, da jim bodo materiali v življenjski dobi stavbe izpostavljeni. To seveda pomeni, da sestave konstrukcij in vgrajeni materiali v stavbni ovoj niso dimenzionirani na ekstremne pogoje kot je recimo bila tokratna ujma.
Slovenci najraje uporabljamo opeko in manj druga gradiva. Večina poplavljenih stavb je iz opeke. Bi bilo bolje, uporabljati druga gradiva?
Opeka kot gradivo je nekakšna slovenska tradicija, čeprav bi bil beton iz stališča vodovpojnosti definitivno boljši, tudi brez dodatka za vodotesnost. Najslabše jo bo verjetno odnesla lesena gradnja, vendar tudi tukaj ne moremo posploševati in bo vpliv vlage na lesene konstrukcije odvisen od primera do primera in tudi od našega odziva pri sanaciji. Spet – gradiv ne izbiramo za primer poplave.
Estrihe se, kot znano, suši tako, da se jih navrta. Kaj pa naj storijo tisti, ki imajo talno gretje?
Mogoče se kdo še spomni, kje približno so cevi, ker so položene v standardnih razmakih. Je pa seveda možnost, vključiti talno gretje in termografsko pogledati, kje so cevi. Če seveda ni zalilo tudi ogrevalne naprave. Če jo je, jo je treba prej strokovno usposobiti.
